Vam kdaj zaškripa v komunikaciji?
Namig #2 Razvijte čustveno inteligenco in pravo mero empatije.
Asertivnosti kot veščine se nismo učili v šoli in jo poseduje premalo ljudi. Vodi nas do končnega cilja - sproščene komunikacije s samim seboj in drugimi in je predpogoj za gradnjo dobrih, nekonfliktnih odnosov.
Kako prepoznamo asertivnega človeka? To je tisti, ki se zaveda vseh svojih pozitivnih lastnosti oz. svojih vrlin in hkrati ne zanika in ne skriva svojih pomanjkljivosti. Vsi ljudje imamo tako vrline kot slabosti. Razlika med nami je samo v tem, ali se jih, čisto vseh v svoji celoti, tudi zavedamo.
Asertivni je tisti, ki zna stati za svojimi prepričanji in tudi svojimi potrebami. Se zna uveljaviti, pa četudi kdaj to komu ni všeč. In zna postaviti meje. Predvsem pa ga odlikuje spoštovanje, prvo in nujno, do samega sebe in nato tudi do sočloveka - sogovornika. Njegova neverbalna govorica je odprta in sproščena, z jasnim odprtim očesnim kontaktom in pozitivno vibracijo – išče rešitve. Ne skriva ničesar. Temu bi lahko rekli samozavest. Tista zdrava, sproščena in konstruktivna. Prava samozavest. Stanje, ki ga nenazadnje v komunikaciji iščemo skoraj vsi.
Če znamo biti asertivni v komunikaciji, ne dovolimo, da nas nekontrolirano prevzamejo nezavedne vsebine v našem jedru, zaradi katerih reagiramo z močnimi čustvi. Namreč, v takih primerih se aktivira senčna stran naše osebnosti, ki jo ponavadi projiciramo na druge. Čustva jeze, besa ali celo pretiranega navdušenja... A če znamo vse to, kar nas gradi in je del nas, ozavestiti in si priznati, bomo zagotovo v komunikaciji bolj prisotni in zavestni! Empatični. Aktivnejši poslušalci. Trdi do problema, a mehki do človeka!
In bomo znali ravno prav »začiniti« komunikacijo, ki bo delovala konstruktivno za obe strani. Vse to z zavedanjem, da ima vsak svojo realnost in razumevanje le te, zato tudi pravico do svojega mnenja in svojih emocij. In znotraj tega bomo znali iskati in graditi mostove. Vse z namenom izboljšanja odnosa.
Za asertivno komunikacijo moramo razviti čustveno inteligenco in empatijo. A brez prizadevanja, da zapustimo cono znanega in morda neučinkovitega (takšen pač sem), in premagujemo ovire na svoji poti, ne gre.
Sama verjamem, da gre za nekaj precej preprostega a hkrati zahtevnega – v svojem bistvu je to dostojanstvo (mene, tebe, naju/nas). Izgovorjena beseda ima moč. Večjo, kot si mislimo. Ima vibracijo in energijo. In ravno takšno komunikacijo vam želim… Pravo. Dostojanstveno v obe smeri.
Jasna Knez
